Se Švicarija obnavlja ali prenavlja?

Hotel Tivoli oz. Švicarijo v Ljubljani – stavba je prevzela ime po svoji predhodnici – je v začetku 20. stoletja načrtoval Ciril Metod Koch. Po sto letih je stavba prazna in se obnavlja. Ali morda prenavlja?

Stara Švicarija leta 1898, http://www.kamra.si, original hrani Mestna knjižnica Ljubljana.

Besede obnova, prenova in drugi strokovni termini se uporabljajo zelo prosto in njihove pomenske odtenke malokdo razlikuje, kaj šele dosledno uporablja. Ker pa sama pripisujem besedam velik pomen, bi želela pojasniti razliko. Najprej poglejmo, kaj pravi SSKJ:

obnovíti – narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo

prenovíti – narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo

SSKJ med obema pojmoma torej ne razlikuje in nam ni v pomoč. Pa vendar razlika JE! Gre za razliko v stopnjevanju spreminjanja stavbne materije in njene vsebine. Tako kot razlikujemo med besedama obleči in preobleči. Predstavljajte si: stavbo lahko samo oblečemo, torej npr. prebelimo. Ali pa jo preoblečemo, torej odstranimo staro obleko – omete in jih naredimo na novo.

Prenova je večji poseg v stavbo kot obnova.

S konservatorskega stališča pa je tudi definicija obeh besed v SSKJju zavajajoča. Konservatorska stroka namreč teži k temu, da staro ostaja staro, tudi na videz, čeprav nam to v slovenskem prostoru ne uspeva najbolje, drugje pa. Skok čez mejo nam razkrije, da Avstrijci nikakor ne dovolijo zamenjati vsega materiala pri menjavi strehe. Kritino preberejo in dobro ponovno uporabijo. V skrajnih primerih pa zahtevajo, da se streha sestavi iz kritin več odtenkov. V nasprotnem primeru se namreč zgodi, da dobimo, kot je na predavanjih pravil prof. Fister, zlat zob na stari babi. Ali sodobno: botoks na stari babi.

Švicarija med prenovo leta 2016, foto: Janez Premk

Švicarija se torej prenavlja.

Slovenija je IN

Slovenija je modna, celo CNN priporoča, da se jo obišče. Televizijska hiša med razlogi za obisk navaja tudi Šentrupert na Dolenjskem: Zakaj obiskati Slovenijo.

 

Dežela kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem leta 2013, foto: Janez Premk

Šentruperčani že nekaj let gradijo svojo zgodbo. Saj ravno zgodbe so tisto, kar nas privlači. Zgodbe o hrani, glasbi, običajih, stavbah, skratka o kulturni dediščini oz. še širše o kulturi nekega prostora. Šentrupertska zgodba povezuje in poudarja njihove naravne in kulturne danosti. V jedru naselja stoji srednjeveška cerkev, od tod se v krakih nizajo kmetije in kmetijske površine. Na okoliških gričih nas pozdravljata grad Škrljevo in romarska cerkev na Veseli gori, ki sta razlog več, da se podamo še s kolesom po okolici.

Ker ima, kar drugi nimajo – kozolce

Glavni adut Šentruperčanov pa je Dežela kozolcev, ki predstavlja unikum. V njej so povezali svoje agrarno izročilo z ohranjanjem kulturne dediščine – kozolcev. Kozolci so lesene sušilne naprave, ki so bolj ko ne vezane na slovenski prostor in so drugje v tej obliki nepoznane. Služili so sušenju trave, žita, praproti in še česa. S spremembami v načinu kmetovanja so sčasoma žal izgubili na svoji uporabnosti. Temu je sledilo opuščanje kozolcev in njihov propad. Da bi vsaj delno rešili, kar se rešiti da, so v Šentrupertu zasnovali muzej na prostem, kjer so predstavljeni izključno kozolci ter dve preprostejši sušilni napravi. Vsi kozolci so bili v muzej prestavljeni z okoliških kmetij. Vanj so prestavili tudi starosto Lukatov kozolec.

Ker je Lukatov kozolec star in izreden, smo pri Zavodu JAS za potrebe prestavitve in obnove izdelali konservatorski načrt. Kozolec je bil postavljen leta 1795, kar so potrdile tudi dendrokronološke raziskave, in spada med najstarejše ohranjene kozolce toplarje na svetu. V konservatorskem načrtu smo poleg datacije določili še vrste lesa. Ugotovili smo, da je bilo v kozolec vgrajeni nekaj različnih vrst lesa, poleg običajnega hrastovega in smrekovega lesa še kostanjev, bukov, češnjev in topolov. Kozolec je bil v dobrem stanju, zato so pri premestitvi nadomestili le nekaj poškodovanih elementov – kar je velika prednost lesenih konstrukcij –, dobil pa je novo streho. V konservatorskem načrtu smo namreč ugotovili, da je bila prvotna streha strma in krita s slamo, obe čeli strehe pa sta bili zaprti z opletom iz šibja. Streha je bila rekonstruirana v prvotno obliko in gradivo.

O tem, da je Lukatov kozolec posebnež ne samo zaradi njegove starosti, ampak tudi zaradi drugih značilnosti, si lahko preberete v članku, ki sem ga napisala v slovenskem zgodovinskem magazinu SLO (novembrska številka 2015). Prepričana sem, da vas bo v sliki in besedi navdušil, da ob naslednjem obisku Dolenjske ne poskusite samo kozarčka cvička, ampak tudi povonjate Deželo kozolcev in se zagugate na kozolcu.