Ponosna sem, da je Zoran del naše ekipe. Preberite, kako on živi svoj restavratorski poklic: Za ene krama, za njega bogastvo.
– Zoran, kaj bi restavrirali danes? (foto Anja Premk)
– Bi kar totole okno v Novem mestu na Glavnem trgu 2 (foto Anja Premk).
da niste pridno pošiljali novoletnih čestitk in dobrih želja, naj vas potolažim. Tudi meni se to med decembrsko norišnico redno dogaja. Zato pa toliko raje to naredim januarja, ki je moj najljubši mesec.
Tudi januarja si lahko voščimo vesel božič, ki po pravoslavnem koledaju nastopi 7. januarja.
Tudi januarja se lahko obdarujemo, tako kot se npr. v Španiji in še kje, kjer daril ne nosijo Miklavž, Božiček in dedek Mraz, čeprav tudi tam obdarujejo trije dobri možje – sveti trije kralji (Los Tres Reyes Magos).
Tudi januarja (včasih pa februarja) si lahko voščimo srečno novo leto, ki bo letos po kitajskem horoskopu nastopilo 16. februarja v znamenju psa, za katerega pravijo, da bo leto akcije.
Vidite, da je Einstein imel prav, ko je rekel, da je vse relativno.
Jaz sem za dobre želje, misli in dejanja skozi vse leto. Slabim gostilnam pa se decembra raje izogibam, imam preveč občutljiv želodec.
Vedno smo lahko ustvarjalni (LEGO smrečico so naredili Simon, Jasna in Anja)!
Se tudi vi včasih sprašujete, kako je bilo v času pred stričkom Googlom, ki vse ve? Tudi včasih so obstajali “strici”, ki so pridno zbirali podatke, samo da zgolj na papirju. Del tega sveta odstira vitrina v Muzeju Jugoslavije v Beogradu (foto Anja Premk).
Žganjekuha v Ropi, otok Mljet (foto Janez Premk)
Naslednje leto je razglašeno za evropsko leto kulturne dediščine. V številnih državah se bodo odvijali programi, vezani na dediščino, ki so bodo delno financirali iz aktualnega razpisa. V ta namen so ustvarili tudi svojo spletno stran European Year of Cultural Heritage 2018.
Vprašanje je, kaj želimo v tem letu promovirati. Kaj je pri dediščini ključno?
Jaz bi si želela, da bi s to promocijo razširili misel, da je dediščina del našega življenja, vez s preteklostjo in investicija v našo prihodnost. Nekaj s čimer in v čemer živimo in ne kulisa za turizem in breme za lastnike.
Pri tem so ključne mlade generacije, da začutijo njen pomen. Kjer bo srce, se bo tudi z glavo dalo kaj premakniti. Zato mislim, da bi morala biti prednostna naloga Ministrstva za kulturo s pomočjo ZVKDS-ja uvajanje izobraževanja v vrtce in šole. Pri tem bi veljalo za promotorja izkoristiti tudi kakšno znano osebnost.
Raziskovanje zgodovine neke stavbe je detektivsko, je iskanje podatkov in sestavljanje delcev skupaj. Ko iščeš sledi, jih hkrati tudi puščaš in sledi se lepijo nate (poetična beseda za svinjarijo, pajčevine in ptičje kakce, kajne).
Lepo delovno poletje (avtoportret, foto: Anja Premk); ni hladno samo v borovi senci ob morju, ampak tudi v starih kleteh.
Andy Warhol: Campbellova juha I (sl.wikipedia.org/wiki/Andy_Warhol)
Koren
Konservatorstvo ima s konzervo enak izvor v latinski besedi conservo, ki pomeni ohranjati. Konzerva ohranja hrano, da se dolgo ne pokvari. Konservatorstvo pa je panoga, ki ohranja dediščino, da se ne pokvari oz. propade.
Pri obeh uporabljamo posebni postopek, ki nam to omogoči:
– pri konzervi uporabimo npr. sterilizacijo (to je segrevanje nad 100°C), konzerviranje s soljo, kisom ipd.
– pri kulturni dediščini se uporabi konserviranje, to je vzdrževanje gradiva na mestu samem, v njegovem obstoječem stanju in z upočasnitvijo propadanja.
Konservatorstvo je multidisciplinarna panoga (umetnostna zgodovina, arheologija, etnologija, arhitektura, zgodovina, krajinska arhitektura in druge tehnične vede), ki se ukvarja z ohranjanjem kulturne in naravne dediščine z uporabo znanstvenega raziskovanja in metod. Proučuje tehnološke postopke, strukture in gradiva, iz katerih so narejena umetniška in zgodovinska dela.
Danes se mora konservatorstvo s konzervami ukvarjati tudi še kako drugače kot samo za malico. Konzerve so del naše kulturne preteklosti in s tem dobivajo mesto v muzejskih zbirkah. Prav tako tudi konzervni obrati, ki so del naše tehnične dediščine. Zgodovino npr. izolskih ribjih konserv lahko spoznate v Muzeju Parenzana, o njej pa govori tudi zanimiv članek.
Delavke čistijo sardele v začetku 20. stoletja (http://m.slovenskenovice.si/novice/slovenija/tudi-ribje-konzerve-imele-pokusevalce, arhiv Muzeja Parenzana)
Olivno olje – tekoče zlato, foto Anja Premk
Tokratno pisanje morda ne bo čisto povezano z nepremično kulturno dediščino. Govorila bom namreč o trenutno največjem bumu na Hrvaškem, verjetno pa tudi drugje – rekordni letini oliv oz. maslin. Kar me je tokrat čisto prevzelo, pa je obiranje oliv na star način.
Oljka oz. maslina (SSKJ pravi, da gre za zastarel izraz) je že samo po sebi impresivno drevo. Doseže lahko več tisoč let in kljub desetletjem zanemarjanja lahko s pravilno nego ponovno obrodi. Zato ni nič čudnega, da ima številne simbolne pomene in velja za sveto drevo.
Tudi na otoku Mljet rastejo večstoletne masline, ki naj bi jih po izročilu zasadili benediktinci, ki so od 12. stoletja dalje tam gospodarili.
Stara maslina v Pomjenti, foto Janez Premk
Drugo, kar me navdušuje pri oljki, je njen les, ki je trd, barvit in dišeč. Kar preveč škoda ga je zgolj za kurjavo.
Stare veje oljk se pripravlja za drva za zimo, foto Anja Premk.
Podobno kot pri drugih panogah, tudi obiranje oliv postaja vedno bolj mehanizirano. A ne v odročnih krajih, kot je Mljet. V polja na gričih in nasade maslin se lahko pride po strmih stezicah zgolj z lastno in oslovsko močjo. In potem se prične mesec dni trajajoči ritual na kolenih, pri katerem se stik človeka z zemljo zelo okrepi, kot tudi dojemanje, da smo del nje.
Vsak sadež posebej se pobere s tal, ponekod si delo olajšajo z mrežami, foto Anja Premk.
Vsak sadež se s prsti pobere s tal, olivo za olivo – dobra vaja fino motorike. Čutiš vlažno prst, vonjaš travo in origano, vsake toliko zaječiš, ko te popraska robida ali druga bodikava bilka. Res lepo je videti, kako oktobra in novembra cel otok kleči, pardon živi za svoje masline. In če bi si želel, nepoučeni tujec, delo olajšati in obrati sedežev z vej, te hitro podučijo, da »ovo ne valja«, kajti sadež je zrel šele takrat, ko odpade sam. In res je razlika vidna na prvi pogled, saj se na tleh ležeče masline še požlahtnijo in dobijo oljnat sijaj, ne glede na to, ali so zeleno-ciklamne, vijolične, vijolično-modre ali rjave barve. Če so na tleh, so ta prave!
Maslin je več vrst, foto Anja Premk.
Po vsem tem delu (prejšnjega dela v nasadih sploh nisem omenjala) človek zlahka ne samo razume, ampak globoko v sebi ve, da je olivno olje res pravo tekoče zlato. Pri toliko ljubezni, kot je v njem, je brez dvoma tudi izredno zdravilo.
Raziskovanje je kot lupljenje čebule – do srčike prideš postopoma, plast za plastjo. Zato tudi nikoli ne veš, kaj te čaka na koncu.
Transkripcija koščka cenilnega elaborata za Borovnico iz leta 1830, Foto: Anja Premk
Raziskovalec se mora zakopati v arhivsko gradivo in se spoprijeti s starimi dokumenti, pisavami, tujimi jeziki in starimi strokovnimi termini. To je zamuden postopek, še posebej če ne sodiš med “zverzirane” zgodovinarje. Nezgodovinarji luščimo podatke pogosto črko za črko in med njimi iščemo ključne besede.
Predah v Arhivu Republike Slovenije – pogled skozi okno na cerkev sv. Jakoba v Ljubljani, foto: Anja Premk
Trenutno lupimo zgodovino Borovnice (>Bravnice), po njej pa je rodbina Bravničar dobila tudi svoje ime. Z vasjo Borovnica na robu Ljubljanskega barja je poleg Bravničarjev povezanih veliko znanih oseb, pa tudi jabolka – paplerjev bobovec, borovnice pa šele v novejšem času.
Oplet na koruznjaku, Sirogojno, Srbija, foto: Anja Premk
Bo že držalo, da velike ljubezni ostanejo za vedno. In ena mojih ljubezni je LES. Kot otrok sem objemala drevesa in jih občudujem še vedno. Drevesa so življenje. Ko me ne bo več, bo drevo pred hišo še vedno rastlo. Nima zaman močnega simbolnega pomena v religijah.
Les je brezčasen. Les je sončna energija. Les navdihuje generacije.
Ne morem seveda mimo kulturne dediščine. Les je eno njenih osnovnih gradiv. Primerno vgrajen in vzdrževan kljubuje stoletjem. Lesene hiše, gospodarska poslopja, kašče, kozolci so zaznamovali našo kulturno krajino in na to moramo biti ponosni. Predniki nas vseh so v njih bivali in bili od njih življenjsko odvisni.
Zidano gospodarsko poslopje v Borovnici ima vse polno lesenih “pridatkov”: gank z rezljano ograjo, stopniščno lestev, lesen zatrep, dvoriščno ograjo, grablje in priročni remelc za odlaganje. Foto: Anja Premk
Danes les ni več osnovno gradivo, saj so ga zamenjali sodobnejši materiali. Ker pa je les klasika, ekološki in na dosegu roke, vse več ljudi o njem razmišlja tudi kot o sodobnem materialu. Nekaj čudovitih rešitev za notranjo opremo si lahko ogledate v pravkar izdani knjigi Aalto univerze: Functional Wood.
Lesen umivalnik iz jesena – jaz bi tudi! Foto: Functional Wood, str. 27
Hotel Tivoli oz. Švicarijo v Ljubljani – stavba je prevzela ime po svoji predhodnici – je v začetku 20. stoletja načrtoval Ciril Metod Koch. Po sto letih je stavba prazna in se obnavlja. Ali morda prenavlja?
Stara Švicarija leta 1898, http://www.kamra.si, original hrani Mestna knjižnica Ljubljana.
Besede obnova, prenova in drugi strokovni termini se uporabljajo zelo prosto in njihove pomenske odtenke malokdo razlikuje, kaj šele dosledno uporablja. Ker pa sama pripisujem besedam velik pomen, bi želela pojasniti razliko. Najprej poglejmo, kaj pravi SSKJ:
obnovíti – narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo
prenovíti – narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo
SSKJ med obema pojmoma torej ne razlikuje in nam ni v pomoč. Pa vendar razlika JE! Gre za razliko v stopnjevanju spreminjanja stavbne materije in njene vsebine. Tako kot razlikujemo med besedama obleči in preobleči. Predstavljajte si: stavbo lahko samo oblečemo, torej npr. prebelimo. Ali pa jo preoblečemo, torej odstranimo staro obleko – omete in jih naredimo na novo.
Prenova je večji poseg v stavbo kot obnova.
S konservatorskega stališča pa je tudi definicija obeh besed v SSKJju zavajajoča. Konservatorska stroka namreč teži k temu, da staro ostaja staro, tudi na videz, čeprav nam to v slovenskem prostoru ne uspeva najbolje, drugje pa. Skok čez mejo nam razkrije, da Avstrijci nikakor ne dovolijo zamenjati vsega materiala pri menjavi strehe. Kritino preberejo in dobro ponovno uporabijo. V skrajnih primerih pa zahtevajo, da se streha sestavi iz kritin več odtenkov. V nasprotnem primeru se namreč zgodi, da dobimo, kot je na predavanjih pravil prof. Fister, zlat zob na stari babi. Ali sodobno: botoks na stari babi.
Švicarija med prenovo leta 2016, foto: Janez Premk
Švicarija se torej prenavlja.
konservatorstvo 